Vsi vam, ko imate majhne otroke govorijo, pustite jih naj se igrajo in gibajo, ker tako razvijao motorične sposobnosti. Sama sem bila mama, ki jo je bilo neprestano strah za sina in sem velikokrat na dan ponovila, naj pazi, vendar nisem mogla iz svoje kože, dokler se ni poškodoval in opornica za roko je bila obvezna, da jo je nosil.
Takrat sem videla, če še tako pazim, se moj otrok lahko poškoduje in začela sem vse manj govoriti, naj pazi, takrat si je poškodoval roko, vendar ne tako močno, da bi prišlo do zloma, vseeno pa je bila opornica za roko obvezna. Kako težko je bilo takrat nositi opornico in ga prepričati, da jo mora nositi.
Sprva nismo vedeli, ali naj sploh hodi v šolo ali naj ga raje pustimo doma, kajti vedeli smo, da ga bo opornica za roko ovirala v šoli. Vseeno smo se z učitelji dogovorili, da bo hodil v šolo, če pa kaj ne bo mogel narediti, mu bodo pomagali, kar pa se tiče športne vzgoje, pa je bil opravičen.
Kako se je vedno kregal name, da opornice za roko ne bo nosil, ker mu ni všeč in da zaradi nje ne more ničesar delati in da mu opornica za roko še kako smeta v šoli, ker se ne more z vrstniki igrati.
Takrat sem spoznala, da ga še tako lahko čuvam, pa se bo slej ko prej poškodoval, zdaj je bila samo opornica za roko, drugič pa bo lahko še kakšna hujša poškodba. Naučila sem se, da nisem več tako močno pazila na vsak njegov korak, on pa je postal veliko bolj samozavestni fant. Kmalu je bila opornica za roko zgodovina, on pa je postajal vse bolj samozavesten v sebe, jaz pa sem kdaj tudi gledala stran, ko se je igral in ga nisem več imela skoz na očeh.