Sladkorna bolezen

Sama sem bila kar zadovoljna, ko sme se pogledala pri srednjih letih v ogledalo, všeč sem si bila, kako sem izlegala, kar nekaj časa pa sem vseeno bila zelo utrujena in brez moči, če bi takrat vedela, da je to lahko sladkorna bolezen, bi že zdavnaj obiskala zdravnika. Tako pa sem to pripisovala mojim letom, da je to normalno, da se staram in da ne morem imeti več toliko energije, kot sem jo imela včasih.

S tem sem živela dolgo, dokler nisem bila za vsako figo bolna, kot da se mi je odpornost porušila, kilogrami so se topili, čeprav sem jedla še več, kot pred leti in vedela sem da nekaj ne štima, da je sladkorna bolezen, sem pomislila, vendar si nisem hotela priznati, ker v naši družini nihče nima te bolezni. 

Tako sem le odšla k zdravniku, ko se je moja utrujenost povečala že zaradi padca odpornosti. Vsak zdravnik, ki ne ve, kaj se z vami dogaja, te da na odvzem krvi in po sliki vidi, kaj bi lahko bil vzrok. Pri meni je izvid pokazal, da je sladkorna bolezen in da jo potrebno zdraviti.

Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem to sprejela, potem sem se začela tolažiti, da sem lahko srečna, da je sladkorna bolezen in da ni nekaj hujšega. Tako da sem se kar nekaj časa vrtela v krogu z mešanimi občutki. Ko sem vse to sprejela, pa se je začela borba sama z seboj. Spremenila sem prehranske navade, začela sem se ukvarjati z športom. Tako sem začela trikrat na teden teči, dvakrat telovaditi, ker sem verjela vase, da me sladkorna bolezen ne bo dotolkla. Začela sem se počutiti dobro in vedela sem da sem na pravi poti. Obisk zdravnika je bil nujen, da sem se začela zdraviti in spremenila vse, kar je bilo narobe glede mojega zdravja. Velikokrat nas bolezen preseneti kot je mene sladkorna bolezen in takrat je čas, da pravilno odreagiramo.