osebna rast

Spominjam se dneva, ko so bili objavljeni rezultati mature, kot da bi se zgodil včeraj. Noč pred tem skoraj nisem spala. Premetavala sem se v postelji, razmišljala o nalogah iz matematike, eseju iz slovenščine in vseh tistih malenkostih, kjer nisem bila čisto prepričana. Ves čas sem si govorila, da sem dala vse od sebe, a dvom je bil vseeno prisoten.

Zjutraj sem se prijavila v sistem in srce mi je razbijalo, kot da sem tik pred izpitom, ne po njem. Ko so se številke prikazale, sem bila nekaj trenutkov čisto tiho. Nato sem si jih počasi začela razlagati in dojela, da sem dosegla veliko več, kot sem si upala pričakovati. Ne popolno, a zelo dobro. Poklicala sem mamo, skoraj brez glasu, in le rekla: Uspelo mi je. Slišala sem olajšanje na drugi strani linije in kar naenkrat sem začela jokati. Od napetosti, sreče, ponosa.

Tisti dan sem se počutila, kot da sem premagala nekaj velikega. Ne zato, ker je matura nekakšen prestiž, ampak ker sem vedela, koliko truda, odrekanja in tudi živcev je bilo vloženih v to pot. Za vsako oceno sem znala povedati zgodbo. Kako sem ure in ure reševala stare naloge, kako sem si urejala miselne vzorce ali kako sem med učenjem doživljala mini krize.

Rezultati mature so mi odprli vrata do študija, ki sem si ga želela. A še pomembneje, dali so mi potrditev, da zmorem, ko si nekaj zastavim. Danes rezultati mature ne gledam več kot dokaz znanja, ampak kot simbol obdobja, ko sem odrasla – vsaj malo. Bili so konec nekega poglavja in začetek nove poti, polne izzivov, a tudi priložnosti.

Kasneje sem ugotovila, da so rezultati mature veliko več kot le številke. Predstavljajo presek vsega, kar sem se naučila o sebi. Naučili so me discipline, soočanja s pritiskom in vztrajnosti. Ko sem prejela spričevalo, sem ga spravila med najpomembnejše dokumente, ne zaradi ocen, ampak zaradi ponosa, ki sem ga takrat čutila.