Odločil sem se, da grem med lovce, to sem si želel že zelo dolgo. Predvsem me zanima kako izgleda lov na živali. V domačem kraju sem se vpisal v lovsko društvo in z nestrpnostjo pričakoval svoj prvi lov. Predstavljal sem si, da je vse skupaj ena velika zabava, da se po gozdu preganja živali, zvečer pa zabava v lovski koči.
Najprej sem se moral udeležiti zelo zahtevnega izobraževanja in opraviti izpit. Lovski izpit je obsegal praktični in teoretični del in je bil dokaj zahteven. Pri praktičnem delu sem imel svojega mentorja, ki mi je razkazal lovišče, naučil sem se tudi streljati. Vprašal sem ga, kdaj bova šla skupaj na lov, saj sem že komaj čakal. Nasmehnil se je moji neučakanosti in rekel vse ob svojem času fantina.
Izpit sem uspešno opravil, lov pa se mi je še vedno izmikal. Hranili smo divje živali, ker je bila ravno zima. Opazovali kaj se dogaja v gozdu, opozarjali posameznike, ki so delali škodo v naravi in še in še. Po enem mesecu sem si spet upal vprašati ali bo lov kmalu prišel na vrsto. Vodja našega lovskega društva me je pogledal in mi rekel, da je lovstvo dosti več kot samo lov.
Najprej sem bil malo razočaran, saj je bil lov edini razlog, da sem se jim pridružil. Sčasoma pa sem začel uživati v svoji vlogi. Veliko smo bili v naravi in ugotovil sem, da me to pomirja. Najlepše trenutke sem preživel v lovskih opazovalnicah, ko smo v tišini opazovali divje živali, res neprecenljivo doživetje.
Na lov sem že čisto pozabil, ko nam je vodja nekega dne povedal, da divje svinje povzročajo veliko škodo bližnjim kmetijam in da bo potreben odstrel. Kar oživel sem, saj je to pomenilo, da gremo na težko pričakovani lov. Postavili smo se v zasede in na svojem dosegu sem opazil mlado divjo svinjo. V tistem trenutku nisem ustrelil, ampak zamrznil, saj sem ugotovil, da so mi v tem času živali prirasle k srcu. Tako se je moj prvi lov končal, brez da bi uporabil orožje.